Month: December 2015

1. UVOD

Podnebna konferenca v Parizu (COP 21) se je prejšnji vikend zaključila z velikim pompom, grandioznimi besedami, stiski rok in trepljanjem po hrbtu. Politiki so trdili, da so dosegli zgodovinski dogovor v boju zoper podnebne spremembe. Evforijo so povzeli tudi mediji. Reuters je hvalil »globalni obrat stran od fosilnih goriv«, Guardian je sporazum označil za »velikanski korak človeštva«, »največji globalni diplomatski dosežek« itn. Verjetno gre velik del vsega pompa pripisati že dosegu sporazuma, saj je zgodovina podnebnih pogajanj klavrna. Znanstveniki so bili pri izbiri hvalevrednih besed mnogo bolj zadržani (Jason Hansen, znameniti fizik in oče javnega opozarjanja o podnebnih spremembah,^[1]ni skoparil s kritiko: »To je prevara, goljufija … Ne bi izgubljal besed. Ni dejanj, samo obljube …«). Tudi civilna družba je opozorila, da se za vso evforijo in velikimi besedami skriva dogovor, ki ni niti pravičen niti v svojih konstitutivnih elementih pravno zavezujoč in bo pripeljal do nepotrebnih stisk in žrtev delovnih ljudi. V nadaljevanju bomo sprva pogledali nekaj ključnih preprek, ki so odločilno vplivale na proces pisanja samega sporazuma, razložili, zakaj so bili znanstveniki in civilna družba mnogo manj navdušeni nad dogovorom, ter na koncu predlagali usmeritev prihodnjih družbeno-okoljskih bojev.
Continue reading “COP 21 – po podnebni konferenci v Parizu”

Tema prihajajočega protesta je splošna – gre za protest proti vojnam. Marsikdo bi se ob tem samo posmehnil in si mislil “zopet bodo po mestu strašili naivni pacifisti.” Po drugi strani pa je ozračje pričakovanja nekega vojnega stanja vseprisotno – verjetno bi se v trenutku, ko bi naša hipotetična oseba zamahnila z roko, v njenem umu sprožil alarm in bi pomislil še “pa saj je res ozračje takšno.” Continue reading “Proti vojni kot proti permanentni militarizaciji”

Ko so leta 2001 za obzorje izginili prvi ameriški bombniki, ki so metali bombe na obubožan Afganistan, so nebo že zasedla letala s humanitarno pomočjo. Vnaprej se je predvidelo število ranjenih in razseljenih, na zemljevide se je zarisalo begunska taborišča, po bombardiranju so vasi in mesta zasedli humanitarni delavci z zdravili, hrano, improvizirano nastanitvijo. Imperialna ofenziva ni bila zgolj vojaška, ampak tudi in predvsem humanitarna. Desni roki imperija, ki jemlje, ubija in disciplinira, je sledila leva, ki neguje, oskrbuje in blaži posledice nasilja, ki je nujen del aparata vzdrževanja neenakosti. Humanitarnost moramo v času neokolonialnih vojn, brutalne neenakosti in izkoriščanja razumeti kot obliž in ne zdravilo, kot antidepresiv, ki dela trpljenje znosno. Continue reading “Koliko solidarnosti je v humanitarnosti?”

Predavanje Jožeta Vogrinca v okviru cikla predavanj v organizaciji Študentske Iskre Gibanje kot pogoj svobode v Modri sobi na FF, 18.11.2015.
Namen tega besedila ni sporočiti, da je »vsega kriv kapitalizem«. Gre za nekaj drugega. Če ste pozorni, na kateri ravni občosti, v kakšnem jeziku in s katerimi besedami poskušajo vzroke za zdajšnje ravnanje z migranti čez Slovenijo pojasnjevati politiki in mnogi novinarji in komentatorji v medijih, boste hitro ugotovili, da se pojasnjevanje dreka, v katerega se pogrezamo, reducira na medsebojno obtoževanje med državami in iskanje nekega posamičnega dogodka, kjer so baje stvari začele teči narobe, medtem ko je bilo prej menda vse v najlepšem redu. Četudi bi vsi pokazali s prstom na istega krivca in se dogovorili, da je bilo narobe že to, da so Španci postavili bodečo žico v Ceuti in Melilli ali pa, da EU (vključno s Slovenijo) ni pomagala Italiji pravi čas preprečiti prevažanja prebežnikov čez Sredozemsko morje, to v ničemer ne spremeni načina, kako dojemamo in doživljamo nadrealno realnost tega, čemur trenutno rečemo »begunska kriza«.
Continue reading “Sodobni kapitalizem in EU kot generatorja »begunske krize« in sistemske posledice njenega »reševanja«”

Kot se rado zgodi v kriznem stanju, so opredelitve do prihoda begunk in beguncev v Evropo polarizirane na načelna »za« in »proti« njihovemu sprejemu s pripadajočimi obtožbami fašizma, utopičnosti/idealizma in tako dalje. Pogosto se v takšnih situacijah od države pričakuje, da se ne bo preveč vdala katerikoli načelni poziciji, temveč bo ravnala premišljeno, pragmatično in v skladu s tem, kar je pri roki. To ni nič novega: nasploh velja prepričanje, da mora država vladati z dovolj trdo roko, da ne bi popustila pod pritiskom levih ali desnih političnih skupin, sindikatov, lobijev, koruptivnih politikov, pohlepnih kapitalistov itd. Vse te skupine naj bi imele svoje partikularne interese, medtem ko naj bi bila vloga države ravno v preprečevanju premočne uveljavitve katerekoli od njih in zagotavljanju normalnega funkcioniranja družbe, ki se ne nagne preveč v katerikoli ekstrem in nikomur ne vsiljuje nobenih vzorcev. Recimo temu »normalno delovanje države«. Continue reading “Tako imenovani državljani”

Vojne v Siriji in sosednjih državah, v katerih se krešejo tudi zunanji interesi, imajo za posledico, kot vse vojne do sedaj, begunke in begunce. Prav zato je res presenetljivo gledati, kako je evropa začudena, ko ji ljudje, ki bežijo pred vojno, potrkajo na vrata. Presenečenju in osuplosti sledita strah in agresija. Strah pred tujci, na katerega se avtomatično odzove z nasiljem. Veliki razsvetljenski projekt humanistične evrope je v sekundi do zob oborožen in pripravljen na najhujše. Krivdo za to pa nosijo soljudje, ki so pribežali naravnost iz vojne. Neoboroženi, utrujeni, pretreseni. Kako je to mogoče? Continue reading “Evropa 21. stoletja”