V Iskri odločno zavračamo novelo Zakona o visokem šolstvu, ki jo je pripravila vlada Mira Cerarja z ministrico Majo Makovec Brenčič. Novela namreč odpira vrata razgradnji in komercializaciji sistema visokega šolstva, spreminjanje univerze po neoliberalnem modelu pa se s predlaganimi spremembami le še stopnjuje.
Pripravljalci novele ZVIS so imeli dve ključni nalogi: prvič, zagotoviti stabilno in dolgoročno financiranje univerze z zakonom, kot to zahtevata 58. člen ustave in odločba Ustavnega sodišča iz leta 2011 (poleg tega Nacionalni program visokega šolstva določa, da bo financiranje VŠ obsegalo 2 odstotka BDP do leta 2020), ter drugič, zakonsko opredeliti obseg in vsebino javne službe v visokem šolstvu. Kljub temu pa novela temeljito ne ureja ne enega ne drugega področja. Z novelo se proračunska sredstva za študijsko dejavnost sicer zagotavljajo v višini 1 odstotka BDP, kar je za dobro polovico več kot do zdaj, problematično pa je, da predlagatelj v razlagi člena zapiše, da bo šele s prehodno določbo »določen vzdržen model za dosego tega cilja«. Omenjene prehodne določbe v tej različici novele ni, saj »vzdržen model«, ki ga je predlagalo ministrstvo, ni bil sprejemljiv ne za predstavnike študentov ne za predstavnike zaposlenih. Ministrstvo torej želi sprejeti novelo kljub temu, da iz nje ni razvidno, na kakšen način in kdaj bo prišlo do uresničitve ključnega cilja novele: povečanega in stabilnega financiranja visokega šolstva ter s tem odprave neustavnosti.
Druga, še večja težava od le delno urejenega financiranja, je pravna praznina na mestu, kjer bi se morala urediti definicija javne službe. Glavna pomanjkljivost tega je, da ni jasne razmejitve med zasebno (profitno) visokošolsko dejavnostjo (samo spomnimo se astronomskih honorarjev Stanke Setnikar Cankar) in javnim, vsem prebivalcem dostopnim visokim šolstvom. Definicija javne službe namesto jasne opredelitve celo izginja iz ključnih členov, uvajajo pa se novi pojmi (tj. ‘financirano iz proračuna’), s čimer se neustavno stanje le še poglablja.
Kljub temu, da novela nikakor ne zadosti zahtevam Ustavnega sodišča, pa je preostala vsebina še bolj zaskrbljujoča, preko navidez neškodljivih členov postavlja slovenski visokošolski prostor na glavo. Večina členov je jasno namenjenih internacionalizaciji visokega šolstva. Ključen je člen o učnem jeziku, ki je v noveli tako ohlapno opredeljen, da bi se nek študijski program lahko v celoti izvajal v tujem jeziku, v slovenščini pa bi se izvajal le “primerljiv del” programa, pa še to ne nujno na istem programu.
Čeprav bi sprejetje takšnega člena negativno vplivalo na kakovost samega študija (saj se ustrezne stopnje znanja tujega jezika namreč ne zahteva niti za predavatelje niti za študente) in postavljalo slovenske in tuje študente v neenak položaj, pa moramo pogledati prave razloge za takšnimi spremembami. Resnična motivacija leži namreč v iskanju novih virov zaslužka. Ker se je v zadnjem času slovenski trg izrednega študija že bolj ali manj izpel, si vlada očitno želi preko omogočanja študija v tujem jeziku v kombinaciji s pravno praznino glede razmejitve javne in zasebne dejavnosti na univerzi omogočiti situacijo, v kateri bodo fakultete dajale vedno večji poudarek na tržne programe v tujem jeziku, ki jih bodo ponujale študentom drugih držav, v zameno pa služile s šolninami. Izjemno pomembno je tudi dejstvo, da bi študentje in študentke tako lahko izgubili možnost za študiranje na nekaterih programih v slovenskem jeziku.
Z internacionalizacijo lahko pričakujemo več tujih študentov, kar seveda pomeni tudi, da bodo upravičeni do enakih socialnih pravic (npr. subvencionirana prehrana in možnost bivanja v študentskih domovih) kot zdajšnji študentje. V luči tega izražamo skrb, da bi vlada šele kasneje ugotovila, da jih pravice študentov enostavno preveč stanejo in bi zato te pravice poskušala omejiti. Raven socialnih pravic za študente in študentke se zaradi internacionalizacije in morebitnega večjega števila tujih študentov nikakor ne sme znižati! Težnja k varčevanju je namreč v noveli že prisotna – zaradi želje po zmanjšanju stroškov pri akreditaciji se jemlje pristojnosti Nacionalni agenciji za kakovost in se namesto dosedanjega sistema (re)akreditiranja zavodov in programov izvaja prehod na pretežno institucionalno reakreditacijo. Skrb za kakovost bo tako v večji meri prepuščena zavodom samim, vprašljivo pa je, če bodo mehanizmi, ki jih novela za zagotavljanje primernega standarda kakovosti uvaja, zadostni.
Nenazadnje pa bo novela negativno vplivala tudi na zaposlene; v noveli predstavljen model financiranja namreč pomeni povečanje intenzivnosti dela za visokošolske delavce, saj bo financiranje visokošolskih zavodov odvisno tudi od števila objavljenih citatov.
Z vsemi spremembami, ki jih prinaša novela ZViS, če izvzamemo nekaj manjših premikov v smeri demokratizacije univerze, ki jih je izboril sindikat, se tako v slovenski visokošolski prostor vnaša nedopustne spremembe, ki bodo močno poslabšale na eni strani pravice in možnosti študentov, na drugi strani pa samo kakovost študija. Takšnim poskusom neoliberalnih reform, teženj po privatizaciji in poglabljanju že obstoječih razpok v visokemu šolstvu zato ostro nasprotujemo.
