V tem prispevku se bomo vprašali o še enem pomembnem vidiku organizacije: o možnostih alternativnih oblik organizacije v gospodarstvu. Pomembna tema, ki jo načenja leva politika, je namreč nadzor nad sredstvi, s katerimi delamo in ustvarjamo novo bogastvo (produkcijska sredstva). Socialistična teorija teži k temu, da bi produkcijska sredstva prešla v upravljanje delavskega razreda, s čimer bi delavci kot večina prebivalstva pridobili moč za prevzemanje ekonomske in tudi politične oblasti. Za gibanja, ki si prizadevajo za takšne družbene spremembe, utegnejo biti aktualni primeri podjetij v lasti zaposlenih, ki jih že danes upravljajo zaposleni delavci neposredno in/ali z demokratično izvoljenim vodstvom (delavske zadruge oziroma kooperative, delničarstvo zaposlenih, d. o. o.-ji v lasti zaposlenih …). Continue reading “»Delavska podjetja« in organizacija levice”
Uvodnik
Uvodnik je tehničen – kot so dandanes tehnične ovire
vlade
rešitve
poročanja
Continue reading “Uvodnik”
Ozadja držav
Iz medijskih poročil je jasno, da je večji delež beguncev, ki prihajajo k nam, pred vojno bežečih Sircev. Hkrati že vsak vrabec čivka, da kljub vsemu niso vsi Sirci in da se mnogi le pretvarjajo za le-te, da bi pridobili azil.
Ta argument implicira, da so vsi tisti drugi, ki niso Sirci, le prevaranti, ki želijo izigrati sistem, hkrati pa popolnoma spregleda dejstvo, da so vse v beg pognale objektivne okoliščine, pa naj bo to vojna, suša ali do te mere nevzdržna gospodarska situacija, da preživetje odvisnih družinskih članov ni bilo več mogoče.
Večji delež prebežnikov prihaja iz Sirije, kjer je vojno stanje; Eritreje, ki je ena najbolj zatiralskih držav na svetu; Afganistana, ki je prežet z oboroženimi konflikti že več desetletij in za marsikoga ni varen, ter sahelskih držav, kjer divjajo vojne in pustoši suša. Preberite si več o posameznih državah, iz katerih prihajajo begunci. Continue reading “Ozadja držav”
Osvobodilno gibanje beguncev
Običajen govor o begunski krizi je po popačeni terminologiji mogoče razdeliti na levega in na desnega. Prvi govori o humanitarni katastrofi, nehumanem odzivu držav trdnjave Evrope, o imperialnih vojnah za naravne vire in geopolitičnih manipulacijah. Drugi straši z invazijo tujcev, nam pripoveduje o omejenih resursih, finančni ter fiskalni krizi, o suverenosti nacionalnih držav in spoštovanju mejnih režimov, reda ter miru. Obe pripovedi gradita na popolnoma drugačni viziji sveta in orodjih za gradnjo zaželene prihodnosti; vendar pa obe poziciji druži enotno umanjkanje ključnega akterja celotne situacije. Begunk in beguncev. Continue reading “Osvobodilno gibanje beguncev”
Evropa 21. stoletja
Vojne v Siriji in sosednjih državah, v katerih se krešejo tudi zunanji interesi, imajo za posledico, kot vse vojne do sedaj, begunke in begunce. Prav zato je res presenetljivo gledati, kako je evropa začudena, ko ji ljudje, ki bežijo pred vojno, potrkajo na vrata. Presenečenju in osuplosti sledita strah in agresija. Strah pred tujci, na katerega se avtomatično odzove z nasiljem. Veliki razsvetljenski projekt humanistične evrope je v sekundi do zob oborožen in pripravljen na najhujše. Krivdo za to pa nosijo soljudje, ki so pribežali naravnost iz vojne. Neoboroženi, utrujeni, pretreseni. Kako je to mogoče? Populistična retorika političnih elit in pretirani senzacionalizem medijev sta v družbi vzbudila tisto najslabše – iracionalen strah, ki se manifestira v nasilju, ogromen porast sovražnega govora, nestrpnost, ksenofobijo in tudi pripravljenost na fizično obračunavanje. Priča smo ogromnemu porastu ksenofobije in rasizma. Sovražnost do drugačnega, tujega, neznanega je zgodovinsko vseskozi prisotna, menja le svoj objekt. Trenutno so to pač begunci, zadnje čase pa so na tapeti predvsem muslimani, homoseksualci, Romi, pripadniki določenih subkultur in specifičnih ver. Rasizem se je z biološkega determinizma, torej osredotočanja na biološke značilnosti, kot so na primer barva kože ali oblika lobanje, preusmeril na kulturni determinizem. A, da bi ta projekt sovraštva bil aktiven, produktiven, mora delovati v skladu s hegemono kulturo oziroma se z njo povezati, saj bo le tako na svojo stran dobil večje število ljudi in ‘žegen’ vladajočih elit. V nasprotnem primeru tvega marginalizacijo in postopno zgodovinsko pozabo. Od kdaj pa je vladajoča kultura tako sovražno razpoložena? In kaj naj bi bila današnja vladajoča kultura? Označimo jo lahko kot nacionalno kulturo z močno populistično noto, ki pa se je, sploh tekom zadnjih desetletij, modificirala v malce ‘širšo’, evropsko kulturo. Lahko govorimo tudi o nacionalizmu Evropske unije, ki vidi belo evropo kot institucijo, ki ohranja najbolj (ali celo edine) humane, civilizirane in ‘normalne’ prakse in nazore ter brani človeške, torej evropske vrednote. Suverena in izolirana nacionalna država je pač stvar preteklosti, zato tudi ne zmore več ohranjati močne nacionalne kulture. Ali pač? Continue reading “Evropa 21. stoletja”
Tako imenovani državljani
Kot se rado zgodi v kriznem stanju, so opredelitve do prihoda begunk in beguncev v Evropo polarizirane na načelna »za« in »proti« njihovemu sprejemu s pripadajočimi obtožbami fašizma, utopičnosti/idealizma in tako dalje. Pogosto se v takšnih situacijah od države pričakuje, da se ne bo preveč vdala katerikoli načelni poziciji, temveč bo ravnala premišljeno, pragmatično in v skladu s tem, kar je pri roki. To ni nič novega: nasploh velja prepričanje, da mora država vladati z dovolj trdo roko, da ne bi popustila pod pritiskom levih ali desnih političnih skupin, sindikatov, lobijev, koruptivnih politikov, pohlepnih kapitalistov itd. Vse te skupine naj bi imele svoje partikularne interese, medtem ko naj bi bila vloga države ravno v preprečevanju premočne uveljavitve katerekoli od njih in zagotavljanju normalnega funkcioniranja družbe, ki se ne nagne preveč v katerikoli ekstrem in nikomur ne vsiljuje nobenih vzorcev. Recimo temu »normalno delovanje države«. Continue reading “Tako imenovani državljani”
Pogosto izrečene trditve
Ker se ne ustavijo v prvi mirni državi, ampak želijo v Nemčijo, in ker imajo pametne telefone, to niso begunci, ampak ekonomski migranti.
Preden so bili begunci, ti ljudje niso bili reveži, ampak izobraženi in/ali posamezniki z dohodkom, ki so si lahko privoščili predmete, kot so pametni telefoni (katerih last v današnji družbi ni ogromen luksuz). Skoraj brez vsega so ostali šele, ko jih je vojna prisilila v beg. Bi ljudje, ki so imeli dovolj dober zaslužek, da so si kupili pametne telefone, res pustili vse in se zaradi ekonomskih razlogov podali na tisoče kilometrov dolgo in zelo nevarno pot v neznano, če v to absolutno ne bi bili prisiljeni? Materialne dobrine, ki si jih oseba lasti, niso povezane z vojnim stanjem ali represijo, ki se izvaja v bivajoči državi. Ko so enkrat na begu, so za sabo že pustili preteklo življenje in seveda stremijo k čim boljšim pogojem za prihodnost. Poleg tega velika večina beguncev ne prihaja v Evropo, ampak beži drugam, največ jih namreč gosti Jordanija, potem Pakistan, Turčija … Continue reading “Pogosto izrečene trditve”
Sprememba zakonodaje o prostituciji v Franciji: Nordijski model
Francija je prejšnji teden sprejela zakon, po katerem je kupovanje prostitucije in zvodništvo kaznivo, samo ponujanje prostitucije pa ne – tako imenovani Nordijski model. Ureditev temelji na zmanjševanju povpraševanja po prostituciji. Ne izhaja iz moralnih obsodb ampak se zavzema za polnopraven položaj žensk v družbi. Ženske namreč predstavljajo večino prostitutk in žrtev trgovine z ljudmi z namenom spolnega izkoriščanja, moški pa veliko večino klientov in povpraševalcev po obojem.
Continue reading “Sprememba zakonodaje o prostituciji v Franciji: Nordijski model”
O Zvezi ŠKIS in njenem delovanju
Delovanje organizacije ŠKIS, kot tudi organizacij, ki so del te zveze in katere del je zveza ŠKIS sama, to je organizacij, ki spadajo pod ŠOS, se simptomatsko nepropustno zapira in s tem skrbi le še za prenos oziroma preslikavo določenih državnih praks na svoje člane (zdrav zajtrk, visoko šolstvo, psihološke delavnice,…). Te prakse izvirajo v prvi vrsti iz spremenjenega koncepta socialne države, ki se je v 21. stoletju bolj ostro usmerila v aktivacijsko socialno politiko. Ravno ta preslikava praks, ki jih izvajajo organizacije Študentskega organiziranja, so v podobni maniri prikazane kot programi aktivacije študentov za doseganje veščin in kompetenc in s tem ustvarjanje pogojev za mobilnega subjekta. V smislu konkuriranja na trgu delovne sile te prakse nimajo razdelane vsebine, ampak gre le za spodbujanje golega »managerskega« upravljanja samega sebe, kot študenta in njegovega preživetja iz meseca v mesec in s tem ohranjanja ciklične mobilnosti. Ta aktivacija je naravnana na porajanje novih projektov in na vključevanje v projekte in v tej maniri se poziva naslovnike teh programskih praks kot neaktivirane nemobilne posameznike, ki naj se ujamejo v nekakšen stroj perpetuum mobile na trgu delovne sile.
Druga stvar je ohranjanje tekmovalnega vzdušja med posameznimi klubi in krepitev njihovih zmožnosti za prirejanje projektov in pridobivanje sredstev za razvoj lokalnih mladinskih klubov kot podjetji. S tem se financiranje klubov centralizira in omeji na ustvarjanje simbolne vrednosti posameznega projekta. Pri tem se ne jemlje klubov kot samo-upravljanih organizacij po željah lokalne populacije in pripomočka tej skupini pri preživetju tega življenjskega obdobja. Klubi ne stremijo niti k razbijanju in prevpraševanju označevalca »mladi«, ki naj bi sodeč po raznih interpretacijah konstantno težili k mistificirani svobodi zaviti v ekonomski žargon. Hkrati delovanje študentov v lokalnih klubih večinoma bazira na prostovoljni bazi in s tem izkoriščanju študentskega angažmaja.
Pri tem za nastalo situacijo seveda ni povsem kriva Zveza ŠKIS, ima pa strukturno pozicijo, s katere bi lahko odločno nasprotovala uveljavljenim praksam mešetarjenja s študentskim denarjem in ohranjanju industrije prostega časa. To namreč razbija družbeno solidarnost in onemogoča vzpostavitev javnih servisov.