My Blog

Mladi nismo zgolj starostna ali demografska skupina. Gre za sloj ljudi, ki živi in odrašča v posebnih okoliščinah. Te zaznamuje predvsem negotovost gospodarskih nihanj in izpostavljenost tekmi za preživetje na trgu delovne sile. Ukinjajo se delovna mesta, podaljšuje pa delovni čas oziroma obseg dela, hkrati se soočamo s porastom slabo plačanih del  brez osnovne varnosti redne zaposlitve, brez osnovnih delavskih pravic in brez dostopa do sindikalističnega organiziranja, ki bi nam lahko ponudilo vsaj majhno pogajalsko moč proti delodajalcem. Medtem ko se starejši sloji delavstva za ohranitev socialne države in osnovnih pravic, ki izhajajo iz njihovega dela, borijo denimo preko svojih sindikatov – kar je seveda zelo pomembno – se mladi skorajda nimamo za kaj boriti. Mladi danes predstavljamo prekariat, skupino, ki jo je ustvarila predvsem kriza.
Domnevno zdravilo po katerem danes posegajo delodajalci in njihovi zavezniki v vladi naj bi bilo povečanje konkurenčnosti, torej zmanjševanje stroškov dela. To pomeni nižanje plačila za isto količino opravljenega dela ter obenem nižanje davkov za delodajalce, kar v končni fazi pomeni manjšanje obsega javnih storitev, kot so zdravstvo, šolstvo in socialni transferji npr. štipendije. Eden izmed najpogostejših načinov zviševanja konkurenčnosti (poleg podaljševanja delovnika in odpuščanja) je tudi prekarizacija – v slovenskem prostoru predvsem zaposlovanja preko S. P.-jev in študentskih napotnic. Vendar če “konkurenčnost” pomeni predvsem brezposelnost in bolj izkoriščevalsko delo, to z vidika ljudstva ne more biti nekaj dobrega in zaželenega. S takšnimi ukrepi postajajo konkurenčna predvsem podjetja, katerih cilj pa je nižanje cene delovne sile, kar za večino delovnih ljudi pomeni nižanje življenjskega standarda. To najbolj občutimo mladi, saj je redna zaposlitev za nedoločen čas za nas prej izjema kot pravilo. Zato mladi potrebujemo organizacije, preko katerih lahko skupaj izboljšamo svoj položaj. Individualiziran posameznik namreč ne more postavljati pogojev svojega dela, organizirana skupina pa to lahko počne. Vlada bi morala v prvi vrsti torej omogočiti in podpirati sindikalistično organiziranje mladih.
Skrbi nas, da se vlada pravzaprav ne zaveda narave problemov, ki izhajajo iz krize. Najverjetnejši mandatar Miro Cerar se v svojem programu do krize sploh ni opredelil in daje vtis, kot da je ne bi bilo. Najpogostejše rešitve ponujene mladim so danes individualne. Karierna svetovanja in dodatna izobraževanja (ki so večkrat tudi plačljiva) nas učijo, kako se bolj prilagoditi razmeram na trgu delovne sile. Vendar je to tako, kot da bi bolnega človeka naučil živeti s svojo boleznijo, namesto da bi mu dal zdravilo. Takšna in podobna ideološka orodja dajejo posamezniku občutek, da je res sam kriv za nastalo situacijo, čeprav je brezposelnost očiten sistemski problem. Tudi če bi imeli najfleksibilnejše, najbolj izobražene, podjetne, pridne in inovativne delavce na svetu, bo delovnih mest še vedno manj kot iskalcev zaposlitve.
Nazadnje predlagamo bolj ali manj konkretne smernice, ki naj jih sprejme vlada, v kolikor želi proaktivno pomagati pri izboljšanju položaja mladih:

1. Vzpostavitev programov, ki bi mlade izobraževali o delavskih pravicah.

Karierna svetovanja in dodatna izobraževanja naj v večji meri nadomestijo ali dopolnijo izobraževanja o delavskih pravicah. Mladi se namreč moramo zavedati svojih interesov – vprašanje pa je, seveda, ali si država to želi. Delodajalcem opolnomočeno delavstvo zagotovo ni v interesu.

2. Ukinitev subvencij delodajalcem.

Te pridejo v različnih oblikah. Lahko so subvencije za pripravništvo, dodatno izobraževanje, ali pa oprostitev prispevkov v primeru zaposlitve za nedoločen čas. Njihova problematičnost izvira iz dejstva, da državljani preko davkov še dodatno subvencioniramo kapital in tako pomagamo najbogatejšim, tako opevanim “investitorjem”. Na nek način plačujemo za to, da nas zaposlijo, kar pa je seveda popoln paradoks. Ta denar naj bo raje porabljen za neposredno izboljšanje položaja mladih.

3. Prepoved prisilnega zaposlovanja preko S. P.-jev.

Nujno je vzpostaviti sistem, ki bo ločeval samostojne podjetnike, ki so dejansko podjetniki, od tistih, ki so s strani delodajalca prisiljeni odpreti s. p. Slednji delajo v še bolj izkoriščevalskih razmerah, nenazadnje zato, ker so kot »samostojni podjetniki« prisiljeni sami plačevati prispevke, kar je za delodajalce seveda bolj ugodno, za delavke in delavce pa ravno nasprotno.

4. Ukinitev študentskih servisov, oziroma vseh oblik zasebnega posredovanja dela.

Študentski servisi imajo od študentskega dela na letni ravni slabih 11 milijonov evrov prihodkov. Ogromne količine denarja se stekajo v zasebne žepe v obliki profita, ki služi izključno lastnikom kapitala. Ta denar bi prav tako lahko bil porabljen za vzpostavitev organizacij, ki bi mlade prekarce povezale in tako povečale našo pogajalsko moč. V poklicih, kot sta prevajalstvo in novinarstvo, so iste vrste dela pogosto zelo različno in slabo plačane. Ker mlade delavke in delavci med sabo nismo povezani in organizirani, se proti temu ne moremo boriti.

5. Zmanjšanje segmentiranosti trga delovne sile.

Vsi ti ukrepi morajo biti smiselno vključeni v celostno strategijo zmanjšanja segmentiranosti trga delovne sile. To pomeni predvsem povečanje obdavčitev bolj prekarnih oblik dela, za katere je potrebno uvesti minimalno plačo in maksimalno dolžino delavnika, obvezno plačevanje prispevkov s strani delodajalca, plačano malico, standarde delovnih razmer pa čim bolj približati tistim, ki veljajo za redno zaposlitev.
Potrebno se je zavedati, da na področju politike zaposlovanja obstajajo nasprotujoči si interesi. Interesi delodajalcev so navkljub medsebojni odvisnosti le redko skupni interesom mladih. Zato bo morala vlada pri takih vprašanjih prenehati z moralizirajočim prelaganjem odgovornosti na posameznika in floskulami o sodelovanju ter se preprosto postaviti na eno stran.

Komentarji na ukrepe iz osnutka koalicijske pogodbe:

1. Vse na enem mestu (VEM). Ne vedo. Gre za značilno prelaganje odgovornosti na posameznike. “Podjetniško usposabljanje” in “razvoj kompetenc v odprtem dialogu z gospodarstvom” sta evfimizma za prilagajanje (bodočih) prekarnih delavk in delavcev pogojem, ki so izkoriščevalski in celo v primerjavi z drugimi segmenti delavstva depriviligirani. Poleg tega, ne glede na to, kako podjetniško sposobni delavci že so, s tem ne vplivajo na število delovnih mest. Bolj smiselno bi bilo mlade izobraževati o pravicah, ki v Evropi že skoraj 100 let samoumevno izhajajo iz dela, danes pa se jih krati z mantro “zniževanja stroškov dela”. Popolnoma zgrešeno.
2. Cenovno dostopnejši vrtci za mlade. Seveda je to eden izmed ukrepov, ki so nujno potrebni, a nekdo, ki nima varne in stalne zaposlitve, zagotovo ne načrtuje družine. Ukrep velja pozdraviti, vendar bi bi bilo najprej potrebno poskrbeti za stabilne zaposlitve s primernim plačilom, kar gre z roko v roki s poenotenjem trga delovne sile. Dobronamerno, a nekoliko zgrešeno.

Treba je omeniti še nekaj. Program SMC in osnutek koalicijske pogodbe predvidevata “postopno poenotenje obdavčitev vseh vrst dela”. Vendar ni jasno, v katero smer; nameravajo vse oblike približati redni zaposlitvi, ali pa morda obratno? Politični profil SMC je tako nejasen, da se tega ne da predvideti; razlika je pa gromozanska.

3. Vavčerski sistem. Plačane prakse je treba pozdraviti, saj so neplačane prakse in pripravništva pogosta oblika izkoriščanja mladih. Potrebno bi bilo tudi posvetiti nekaj pozornosti mladim raziskovalcem, ki so, navkljub obljubam po kasnejši zaposlitvi, pogosto odpuščeni, ko jim poteče status MR. Poleg tega tudi za druge opravljene prakse ni navedeno, kaj se zgodi po končanem študiju. Iz osnutka pa ni čisto jasno, kaj naj bi bilo na tem sistemu “vavčerskega”, oziroma kako bo sploh deloval. Ohlapno, a pozitivno.
4. Stanovanjske zadruge. Zelo ohlapno definirano, vendar pozitivno; koncept pozdravljamo. Skrbi nas sicer to, da sta edina konkretna primera, navedena v tem odstavku, davčne olajšave in ugodnejši krediti za prenovo, kar pa še zdaleč ni dovolj za zagotavljanje stanovanj mladim. Dober primer tega, kar se lahko zgodi, so študentska stanovanja: najemnine so kratko malo oderuške, poleg tega pa jih nekateri lastniki preprosto puščajo prazna, saj zanje tako ali tako prejemajo subvencije. Nepremičninski davek je skušal to rešiti, vendar je padel. Ohlapno, a vsaj pozitivno naravnano.
5. Študentska digitalna izkaznica. Beleženje neformalnih delovnih izkušenj bi bila izboljšava, čeprav to študentski servisi na neki način že počnejo. Vendar tu ponovno zaznavamo pretenzijo, da se kriza sploh ni zgodila. Študentsko delo ni zgolj nekakšen nadstandard oziroma luksuz, s katerim študentke in študentje ustvarjajo dodatni zaslužek. Za vedno večji segment mladega prebivalstva predstavlja življensko nujni dohodek. Nekateri študentje tudi svoje družine preživljajo z delom preko napotnice. Nenazadnje tudi nekateri delavci, ki niso več študentje, preko svojih znancev s statusom pridobivajo študentske napotnice na zahtevo delodajalcev. Potrebna bi bila strategija za odpravo takšnih oblik dela. Zgrešeno.
6. Integracija kariernih inkubatorjev v redni šolski sistem na vseh nivojih izobraževanja (poklicne šole, srednje šole, fakultete). Podobno kot pri VEM. Integracija kariernih inkubatorjev v redni šolski sistem ne pomeni nič drugega, kot to, da vzroke za nezaposljivost začnemo prelagati na posameznike že v času njihovega šolanja. Ponovno gre za dikcijo, ki zanika krizo in predpostavlja, da bi mladi, če bi bili bolj prilagodljivi, lažje prišli do zaposlitve, torej da so sami krivi za trenutni položaj. Brezposelnost je sistemski problem, ki se ga ne da rešiti individualno. Ponavljamo, ne glede na to, kako izobražen, prilagojen, inovativen, priden je delavec, nima nikakršnega vpliva na število delovnih mest. Na tej točki moramo biti ostri.

Poleg tega je povezovanje gospodarstva in šolstva lahko usodno za bazične znanosti, saj le te nimajo tržne vrednosti v perifernih in polperifernih državah, kot je Slovenija; so pa zelo pomembne za razvoj in znanstveni napredek. Popolnoma zgrešeno.
– Iskra

Študentje in zaposleni na univerzah smo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport že v novembrski javni razpravi opozorili na naše nestrinjanje s predlogom novega Zakona o visokem šolstvu – ZViS-1. Na skoraj vseh fakultetah Univerze v Ljubljani smo organizirali skupščine, na katerih smo študentje kritično analizirali zakon in ga zavrnili v celoti. Kljub pozivom, naj se javna razprava ne zaključi, je ministrstvo nadaljevalo pisanje in usklajevanje predloga zakona – a žal za popolnoma zaprtimi vrati. Tako smo morali študentje sami javno objaviti zadnjo verzijo zakona, ki vsebuje za študente in zaposlene še bolj škodljive določbe kot zakon, predstavljen v javni razpravi. Ministrstvo je pokazalo popolno nezanimanje za mnenja študentov in zaposlenih v visokem šolstvu. Do vseh tistih segmentov, zavoljo katerih naj bi delovali, so minister Pikalo in njegovi podrejeni delovali vzvišeno in arogantno. Zaradi sprenevedanja v javnosti tako glede vsebine zakona kot tudi glede usklajenosti zakona s socialnimi partnerji pozivamo Vlado RS in vse koalicijske stranke, da se opredelijo do problematike, naših predlogov in obravnavajo delo ministrstva. Slednje je privedlo do razlogov za protest proti predlogu novega Zakona o visokem šolstvu. Izvoljenemu ministru namreč študentje in zaposleni ter širša javnost zaradi vsega zgoraj naštetega ne moremo zaupati, da bo opravil delo v korist vseh nas.
Že dandanes fakultete zaradi finančne stiske skušajo breme financiranja na različne načine prenesti na študente. To se odraža v povečevanju izrednega vpisa na račun brezplačnega študija ali pa z drastičnim povečevanjem plačljivih vaj in izpitov. Stanje je neznosno in se moramo z njim soočiti. Pri omenjenih praksah ne gre za nič drugega kot izkoriščanje funkcije izrednega študija za polnjenje univerzitetnih proračunov in ne več samo študij ob delu, kar je izvorni namen izrednega študija. Namesto da bi ministrstvo omenjene procese financializacije študija kritično obravnavalo in jih skušalo odpraviti, jih jemlje za izgovor, da uzakonja nelegitimno vzpostavljeno stanje. Določen segment študentov je že danes prisiljen plačevati šolnino, z izkoriščanjem tega pa ZViS-1 neposredno uvaja mehanizem zaračunavanja šolnine na rednem študiju. Zato se nenehno sprašujemo: kako lahko na ministrstvu trdijo, da njihov zakon ne uvaja šolnin, a se bojijo napisati določbo, da se študentom šolnin ne sme zaračunavati? Zakaj v zakonu piše ravno obratno, da se celo študentom, ki še niso koristili pravice do brezplačnega študija, lahko zaračuna šolnino?
Glede na to, da so podhranjeni javni visokošolski zavodi že v preteklosti iskali načine polnjenja lastnih primanjkljajev s sredstvi študentov, ne moremo pričakovati drugega kot to, da bo zakonska uvedba šolnin povzročila razmah plačljivega rednega študija na 1. in 2. stopnji v kar največji možni meri. Pod novim zakonom bo črpanje denarja od študentov in njihovih družin bistveno olajšano. Izvajanje izrednega študija za visokošolske zavode predstavlja dodaten strošek, saj zahteva dodatno uporabo infrastrukture in opreme ter dodatno pedagoško dejavnost visokošolskih učiteljev. S plačljivim rednim študijem se fakulteta teh težav reši tako, da na predavanje, ki se izvaja v okviru javne službe, vrine še nekaj plačnikov šolnin in profesorju zagotovi nekakšno doplačilo. Slednje je lahko povsem simbolno, s preostalim denarjem pa lahko vodstva polnijo finančne luknje v univerzitetnih proračunih. ZViS-1 je rešitev problema finančne podhranjenosti visokega šolstva našel predvsem v šolninah.
Toda pravico do študija se lahko povsem brez težav zagotovi z zakonom prav vsakemu brezplačno. Omejiti moramo zgolj pravice, izhajajoče iz statusa študenta. Tisti, ki so že doštudirali, oziroma so izgubili pravico do statusa študenta, bi lahko še naprej študirali brezplačno, a zgolj tisti, ki bi ustrezali enakim pogojem kot za današnji brezplačni študij, bi lahko koristili pravice, ki izhajajo iz statusa študenta. O omejitvah državnega proračuna se lahko vedno pogovarjamo, vendar če se financiranje visokega šolstva iz leta v leto viša, ni nobenega razloga, zakaj se ne bi delež plačljivega študija sorazmerno manjšal, dokler ne bo popolnoma odpravljen. V kolikor ministrstvo že uvaja novosti, kot je npr. enotni steber financiranja, naj bo ta namenjen manjšanju plačljivega študija Če se ministrstvo oklepa t.i. enotnega stebra financiranja, naj bo namenjen izključno temu. Minimalno, kar je potrebno zagotoviti nemudoma in brezkompromisno, je en brezplačen študij za vsakogar – torej prepoved zaračunavanja šolnin za prvi študij – a ZViS-1 tega žal ne zagotavlja. Temu je potrebno dodati določilo o možnosti brezplačnega vzporednega in zaporednega vpisa pod pogoji, ki so veljali pred sprejetjem ZUJF, in vsaj v istem obsegu.
Ob napovedanem postopnem večanju financiranja bi od ministrstva tudi pričakovali postopen prehod iz sistema plačljivega doktorskega študija na brezplačni doktorski študij. Torej namesto razmaha popolnoma plačljivega in nekakovostnega doktorskega študija, omejen brezplačen doktorski študij za najboljše študente in mlade raziskovalce.
Zakaj je v zakonu nova kategorija strokovnega sodelavca, ki ima, v primerjavi z danes najbolj obremenjenim asistentom, povečano delovno pedagoško obremenitev za kar 60 %? Ne moremo si predstavljati, kako zelo takšna določba zamaje delovanje univerze. To pomeni dodatno obremenitev za že tako preobremenjene najnižje akademske kadre, na čigar ramena je v veliki meri preneseno tudi delo s strani etabliranih rednih profesorjev. Če si ministrstvo res želi dobrega zakona, ki bo urejal skupnost na univerzi in je ne (bo) dodatno razslojeval, potem nikakor ne moremo razumeti, zakaj ne upošteva našega zelo preprostega konstruktivnega predloga: kategorija strokovnega sodelavca mora biti odstranjena, delovne obremenitve pa se morajo vrniti na čas pred varčevalnimi ukrepi. Plače mladih akademskih kadrov in raziskovalcev ne morejo več biti strošek, ki ga je potrebno krčiti, še posebej ob napovedanem postopnem višanju financiranja za univerze.
Prav tako je potrebno urediti delovne pogoje za zaposlene, ki opravljajo podporne in vzdrževalne dejavnosti. Čistilke in varnostniki so zaposleni preko ene od najbolj izkoriščevalskih oblik, ki jo univerzitetne in državne oblasti že dolga leta dopuščajo. Takšno izkoriščanje bi se moralo z zakonom onemogočiti in najslabše plačanim skupinam zaposlenih na univerzi zagotoviti socialno varnost in osnovno blaginjo.
Sprašujemo se tudi, zakaj minister v javnosti napoveduje rast financiranja visokega šolstva vse tja do povprečja držav OECD, če to nikjer v zakonu ni napisano. V zakonu je napisana rast financiranja skladna z rastjo BDP, kar pomeni, da se financiranje v odstotkih BDP nikoli ne more povečati. V primeru rasti BDP, manjše od 2 %, financiranje visokega šolstva zraste za 2%. Po tej formuli je nujen predpogoj za dvig financiranja visokega šolstva izjemno nizka ali negativna gospodarska rast. Minister pa nikjer v svojih javnih nastopih ni povedal, da bo rast financiranja visokega šolstva odvisna od kolapsa slovenske ekonomije. Da bi po njegovi formuli v 8 letih dosegli povporečje OECD, bi se moral BDP v tem času zmanjšati za tretjino. Če minister želi v 8 letih povečati delež financiranja visokega šolstva vse tja do 2 % BDP, mu lahko pravilno enačbo za takšno rast pomagamo napisati študentje. Zakaj minister zavrača naš predlog, ki bi preprosto linearno zvečal delež financiranja visokega šolstva v BDP do 2 % v osmih letih, navkljub temu, da v medijih in intervjujih nastopa ravno s to napovedjo? Morda pa minister v zakonu raje vidi določbe, katerih posledice lahko predvidi le peščica strokovnjakov, saj je tako širši javnosti onemogočeno jasno razumevanje zakona.
Ministrstvo na prav vsaki zgoraj omenjeni točki ignorira tako strokovno javnost, kot zaposlene, organizirane v sindikate, predvsem pa nas študente. Javnost glede posledic zakona zavaja, predvsem pa laže glede usklajenosti zakona s socialnimi partnerji. Zato še enkrat pozivamo Vlado RS in vse koalicijske stranke, da se soočijo z dejstvi, saj delo enega ministra ni ločeno od dela celotne vlade. Skrajni čas je, da se soočijo tudi z realnostjo širokega nasprotovanja predlaganemu zakonu in tiste, katere naj bi zastopali, tudi upoštevajo.